Ӄ̀, ӄ̀ (ka s hakom i gravisom) je bukva razširjenoj kirilice, osnovana na bukvě ӄ s dodanjem gravisa. Ona byla čest pravopisa stvorjenogo v 1844 g. rosijskym akademikom finskogo proizhodženja Andersom Sjögrenom alfabeta za osetinsky jezyk.[1] V tutom alfabetu gravis označaje palatalizaciju – ačekoli raněje Sjögren koristal bukvu ј[2] – i nazvu bukvy «ӄ̀е» oprěděljaje kako «кје». Napisal, že tutoj zvuk ne istnuje ni v digorskom, ni v tagaurskom (ironskom) dialektu osetinskogo jezyka, a bukva ӄ̀ je v istinnosti transliteracija gruzinskoj bukvy koristanoj pisateljem Ivanom Jalguzidze, v takyh slovah kako Ӄ̀ѵрѵсді «Hristos», ӄ̀інѵг «kniga» i ӄ̀ѵзг «doči» (v sučasnoj osetinskoj ortografiji: Чырысти, чиныг, чызг). Sjögren prědpolagaje, že «jesli Južni Osetinci zaisto izgovarjajut ju kako кј, ona prědstavila by srědnji element v označenom prěhodu zvukov, ačekoli s drugoj strany možno prědpolagati prědhodno smekčenje pridyhanoj bukvy ӄ v prosto к, ktoro prěd samoglaskoju і izgovarjaje se mekče».[3]
је». Napisal, že tutoj zvuk ne istnuje ni v digorskom, ni v tagaurskom (ironskom) dialektu osetinskogo jezyka, a bukva ӄ̀ je v istinnosti transliteracija gruzinskoj bukvy koristanoj pisateljem Ivanom Jalguzidze, v takyh slovah kako Ӄ̀ѵрѵсді «Hristos», ӄ̀інѵг «kniga» i ӄ̀ѵзг «doči» (v sučasnoj osetinskoj ortografiji: Чырысти, чиныг, чызг). Sjögren prědpolagaje, že «jesli Južni Osetinci zaisto izgovarjajut ju kako к
