Nipmuc

Območje Nipmuc in sosednjih plemen okoli leta 1600

Nipmuc (Nipmuck, Nipmuk, Neepemut, Neepmuck, Neepnet, Neipnett, Nepmet, Nep Mock, Nepnet, Nibenet, Nipmoog, Nipmug, Nipmunk, Nipnet, Nipnett, Nopnat), ime za skupino neodvisnih skupin ameriških Indijancev iz družine Algonquian, pogosto v zavezništvu z drugimi plemenskimi zvezami, ki so v domorodnem obdobju prebivali na osrednji planoti Massachusettsa, zlasti v južnem delu okrožja Worcester in se razprostirali naprej v severni Rhode Island in Connecticut. V Connecticutu so imeli Nipmuci 9 različnih skupin, 19 v Massachusettsu in eno na Rhode Islandu. Zgodnja populacija po Sultzmanu je znašala med 3.000 in 10.000 s približno 40 vasmi. V sodobnem času jih je ostalo približno 1.400 in sicer 1.150 v Massachusettsu in 250 v Connecticutu, organiziranih v dve plemeni Chaubunagungamaug pri jezeru Chargoggagoggmanchauggagoggchaubunagungamaugg ali Webster in Hassanamesit ali Hassanamisco na rezervatu Hassanamisco v Graftonu.

Nipmucki so bili razdeljeni v teritorialne skupine, ki so jih sestavljale številne razširjene družine in so živele v eni ali več vaseh, vsako je vodil sachem. Njihove vasi niso bile politično združene in na različnih območjih so bile povezane s svojimi močnimi sosedi, kot so Massachusett, Wampanoag, Narraganset in Mohegan.

Lokacija

Osrednja planota Massachusettsa, ki se razprostira proti jugu v severni Rhode Island in severovzhodni Connecticut.

Prebivalstvo

Ocene predkontaktnega prebivalstva Nipmuc so v najboljšem primeru zmedene, saj ni soglasja o tem, katere skupine so pripadale Nipmuc. Število se giblje med 3.000 in 10.000 z do 40 vasmi. Nekatera plemena Nipmuc so bila podrejena Pequotom in so bila včasih vključena kot del konfederacije Pequot. Osvobojeni leta 1637 po uničenju Pequotov s strani Angležev, so bili v kasnejših letih razvrščeni kot Nipmuc. Podobne težave obstajajo pri članih Narragansett, Massachuset, Pocomtuc, zahodni Abenaki in Pennacook. Prvo resnično natančno štetje Nipmucov se je zgodilo leta 1680 po vojni kralja Filipa. Preživelo je nekaj manj kot 1.000 Nipmucov in ti so bili omejeni na molitvene vasi skupaj z ostanki drugih plemen. Koliko Nipmucov je pobegnilo k Abenakijem in Mahicanom in koliko jih je bilo ubitih med vojno, je ugibanje. V nekaj letih je postalo nemogoče določiti plemensko pripadnost znotraj mešanih populacij v molitvenih vaseh. Do danes sta preživeli le dve prepoznavni skupini Nipmucov. Obe sta priznani s strani Commonwealtha Massachusetts in imata skoraj 1.400 članov, od katerih jih 250 živi v Connecticutu (ki ni priznal Nipmucov). Hassanamisco imajo majhno (dva hektarja) rezervacijo Hassanamesit v Graftonu, Massachusetts. Chaubunagungamaug (Webster, Massachusetts) imajo v zasebni lasti deset hektarjev veliko rezervacijo v severovzhodnem Connecticutu. Čeprav sta obe skupini zaprosili, nobena ni zvezno priznana.

Imena

Prav tako so Nipmuc poznani kot: Nipnet, Neepmuck, Neepnet, Neetmock, Neipnett, Nipmug in Nipmuck. Ime izvira iz algonkinske besede "nipnet", kar dobesedno pomeni "mesto majhnega ribnika" in se včasih prevaja kot "ljudje sladke vode".

Jezik

Nipmuc so govorili algonkinski jezik in sicer L-dialekt, ki ga je uporabljala večina Nipmucov, se je le malo razlikoval od N-dialekta Massachusetov.

Skupine

Nikoli ni bilo plemena Nipmuc kot takega. Nipmuc je geografska klasifikacija dana domorodnim ljudstvom, ki so živela v osrednjem Massachusettsu in sosednjih delih južne Nove Anglije. Živeli so v neodvisnih skupinah in vaseh, od katerih so bile nekatere v različnih obdobjih zavezane ali podrejene močnim domorodnim konfederacijam, ki so jih obkrožale. Massomuck, Monashackotoog in Quinnebaug so bili Nipmuck, vendar so bili pred letom 1637 podrejeni Pequotom. Podobno je Nashaway nekoč pripadal Sokoni in Pennacooku, medtem ko je bil Squawkeag prvotno del Pocomtuca.

Vasi

Accomemeck (Acoomemeck), Assabet, Attawaugan, Boggistowe, Chabanakonkomun, Cochhituate, Cocatoonemaug, Coweset (Narragansett), Escoheag (Eascoheage, Easterig), Hadley Indians, Manchaug (Monuhchogok) (glej Pequot), Mashapaug (Massachuset), Massomuck (Wabaquasset, Wappaquasset, Wabiquisset) (glej Pequot) (podrejen Moheganom po letu 1637), Medfield, Menemesseg, Metewemesick, Missogkonnog, Monashackotoog (Monoshantuxet) (glej Pequot), Musketaquid, Nashua (Nashaway) (glej Sokoni in Pennacook), Naukeag, Nichewaug, Nipnet, Pascoag (Paskhoage), Pegan (Piegan), Poniken (Ponnakin), Quaddick, Quahmsit, Quinebaug (Quinnebaug, Quinapeake) (Pequot), Quinsigamond, Segreganset, Segunesit, Squawkeag (Squaeg) (Pocumtook), Tatumasket, Totapoag, Wenimesset, Woruntuck, Wunnashowatuckoog (Pequot) in Wusquowhanaukit.

Molitvene indijanske vasi 1674

Chachaubunkkakowok (Chaubunagungamaug), Hassanamesit, Magunkaquog (Makunkokoag, Magunkook), Manchaug (Monuhchogok), Manexit (Maanexit, Mayanexit, Fabyan), Massomuck (Wabaquasset, Wappaquasset, Wabiquisset) (tudi Pequot), Nashoba (Nashobah), Okommakamesit (Ockoogameset), Pakachoog (Packachaug),Quabaug (Quaboag), Quantisset (Quinetusset), Wacuntug (Wacuntuc, Wacumtaug) in Washacum.

Molitvene indijanske vasi 1680

Chachaubunkkakowok (Chaubunagungamaug), Hassanamisco, Magunkaquog (Makunkokoag, Magunkook), Manchaug, Manexit (Maanexit, Mayanexit, Fabyan), Massomuck (Wabaquasset, Wabiquisset), Nashobah, Nashaway (Weshacum), Okommakamesit (Ockoogameset), Pakachoog (Packachaug), Quabaug (Quaboag), Quantisset (Quinetusset), Wacuntug (Wacuntuc, Wacumtaug) in Wamesit. Obstajala je tudi majhna rezervacija v Hassanamesitu.

Portret Hepsibeth Hemenway, ženske iz plemena Nipmuc iz Worcesterja v Massachusettsu, 1830

Zgodovina

Obala nizozemske kolonije in nekaj naselij prikazanih v primerjavi z današnjimi mejami

Pred prihodom Angležev je več plemen Nipmuc dolgovalo vsaj delno zvestobo Pequotom, Narragansettom in Pennacookom. Domovina Nipmuc se začne le trideset milj zahodno od bostonskega pristanišča. Stiki z angleškimi kolonisti so se začeli skoraj takoj po pristanku romarjev v Plymouthu leta 1620 in so se dramatično povečali po naselitvi zaliva Massachusetts s strani puritancev leta 1630. Bostonski trgovci so dosegli reko Connecticut leta 1633, in naseljevanje ter puritanski misijonarji so jim bili tesno za petami. Ko se je angleška naselbina širila proti zahodu, je bila moč konfederacij nad Nipmuci zlomljena, predvsem ko so angleški kolonisti uničili Pequote med vojno leta 1637. Quinebaug in Massomuck so bili nenadoma osvobojeni Pequotov, le da so se soočili z večjimi zahtevami novega in močnejšega gospodarja.

Čeprav so Angleži v zgodnjih letih skrbno pridobivali domorodne dežele s formalnim nakupom, je vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi Nipmuc zavrnili prodajo. Nakup Lancasterja (1643); listina Tantiusque (1644); in nakupi Eliota in Brookfielda (1655) so vztrajno zmanjševali zemljiško bazo Nipmucov, vendar je neregulirano naseljevanje (skvoterji) vzelo še več. Najslabše je bilo, da so belci vzeli najboljše kmetijske površine v rečnih dolinah, kar je Nipmucem – ki so bili močno odvisni od kmetijstva – povzročilo resne težave pri prehranjevanju. V zameno so Nipmuc po letu 1640 dobili krščanstvo od Johna Eliota in drugih puritanskih misijonarjev. Do leta 1674 je bilo med Nipmuci sedem molitvenih vasi krščanskih spreobrnjencev. Ti so bili Angležem tako hvaležni za svoje novo najdeno odrešenje, da so se skoraj vsi pridružili vstaji kralja Filipa proti kolonistom leta 1675.

Pod vodstvom sagamora Sama so se Nipmuc pridružili bojem v vojni kralja Filipa poleti 1675. Nipmuški bojevniki so napadli Brookfield (dvakrat) in septembra so se pridružili Pocomtucem pri napadu na Deerfield. Istega meseca so sodelovali v bitki pri Bloody Brooku blizu Hadleyja, ki je uničila poveljstvo stotnika Thomasa Lothropa. Zvestoba nekaterih Nipmucov Filipu je bila vprašljiva, saj so Filipovi privrženci imeli navado razbijati glave domorodcem, ki se niso hoteli pridružiti vojni, jih hraniti ali kako drugače podpirati. Angleži niso bili nič boljši. Nekaj Nipmucov, ki jim je uspelo ostati nevtralnih, so zbrali in poslali v "naselje za zapornike" v Nashobi.Po vrsti napadov v jugovzhodnem Massachusettsu se je Philip poleti 1675 umaknil proti zahodu v deželo Nipmuc in napadel angleška naselja v dolini reke Connecticut. Spomladi je Philip, ki je deželo Nipmuc uporabljal kot zatočišče, leta 1676 sprožil vrsto napadov po Novi Angliji, ki so se nadaljevali, dokler ni bil avgusta končno ujet in ubit.

Po Philipovi smrti se je odpor domorodcev končal. Žal se vojna proti njim ni. Angleži so še naprej lovili in napadali Nipmuce in vse druge skupine Philipovih nekdanjih zaveznikov, ki so jih lahko našli. Nekateri kolonisti niso jemali ujetnikov, drugi so jih, a so jih prodali kot sužnje. Nekateri Nipmuc so se temu izognili in pobegnili. Ena skupina je sledila dolini reke Connecticut proti severu v Quebec, kjer so se pridružili Indijancem St. Francois in nadaljevali vojno kot francoski zavezniki. Krščansko ime St. Francois je lahko zavajajoče, saj si je težko predstavljati bolj zagrizenega sovražnika kolonistov Nove Anglije v naslednjih 50 letih. V maščevanje za vojno kralja Philipa so Indijanci St. Francois napadali po Novi Angliji med vojnama kralja Williama (1689-97) in kraljice Anne (1701-13). Drugi Nipmuc in Algonquini Nove Anglije so se odločili preseliti proti zahodu in se naselili ob rekah Housatonic in Hudson z Mahicani. Spet drugi so prečkali Hudson in se pridružili Munsee Delaware v severnem New Jerseyju. Ti begunci iz vojne kralja Philipa so bili sčasoma absorbirani s strani svojih gostiteljev, njihovi potomci pa so se preselili proti zahodu kot del Delaware in Mahican – najprej v dolino Susquehanna v Pensilvaniji in v kasnejših letih v Ohio.

Po velikih izgubah prebivalstva zaradi nenehnih epidemij med letoma 1614 in 1675 je na začetku vojne kralja Philipa v južni Novi Angliji živelo približno 15.000 domorodcev. V manj kot dveh letih jih je bilo 2.000 ubitih v bojih – 1.000 med eno samo bitko na Rhode Islandu. Še 1.000 jih je bilo ujetih in prodanih kot sužnji v Zahodno Indijo (razmeroma zanesljive številke). Po vojni so bili mirovni pogoji, ki so jih naložili kolonisti Nove Anglije, ostri. Preživeli Nipmuc in druga plemena v južni Novi Angliji so bili zbrani v vrsto molitvenih mest, ki so jih nadzorovali puritanski misijonarji, ali omejeni na majhne rezervate v oddaljenih območjih. Vendar je to omogočilo prvi resnično natančen popis domorodcev v južni Novi Angliji, ki je bil opravljen leta 1680. Ostalo jih je le 4.000.

Razprave o genocidu se običajno vrtijo okoli vprašanja namena. Nedvomno so evropske bolezni odgovorne za skoraj celotno uničenje domorodnega prebivalstva Nove Anglije. Glede na raven medicinskega znanja, ki je bilo na voljo v tistem času, se zdi nemogoče, da bi bili kolonisti Nove Anglije sposobni namerne okužbe. Govorice so številne, vendar ni trdnih dokazov, da bi se to sploh poskušalo pred letom 1763. Kljub temu je očitno, da so med vojno kralja Philipa mnogi kolonisti Nove Anglije presegli meje običajnega vojskovanja in poskušali iztrebiti domorodce v Novi Angliji. Od 15.000 domorodcev leta 1675 jih je mogoče upoštevati le 7.000 (2.000 ubitih; 1.000 ujetnikov, prodanih v izgnanstvo in suženjstvo; in 4.000 preživelih). Od preostalih 8.000 jih je verjetno 2.000 (največ) doseglo varnost zunaj Nove Anglije. Večje število beguncev bi opazili Francozi ali angleška kolonialna vlada v New Yorku. Usoda preostalih 6.000 je bila bodisi pokol bodisi stradanje. Edino vprašanje je, koliko jih je bilo od vsakega, vendar je zelo malo zapisov.

Omejeni na mešane skupnosti molitvenih vasi in majhnih rezervatov po letu 1680, so skoraj vse plemenske identitete in tradicije Algonquincev Nove Anglije izginile v nekaj letih.Tudi njihova majhna zemljiška posest je hitro prešla v belo lastništvo. Chaubunagungamaug imajo trenutno deset hektarjev v Connecticutu, medtem ko imajo Hassanamisco v Massachusettsu le dva. Rezervat Hassanamesit je leta 1728 obsegal 8.000 hektarjev, ko je Commonwealth of Massachusetts kupil zemljo. Denar od prodaje naj bi bil shranjen za Nipmuc v računu pri bostonski banki, vendar niso nikoli videli niti centa. V 19. stoletju je državni uradnik skrivaj izposodil (poneveril) denar za svojo zasebno uporabo. Nikoli ni bil vrnjen in tat ni bil nikoli preganjan. Skoraj 250 let po tem, ko so se romarji izkrcali v Plymouthu, je zakonodaja Massachusettsa leta 1869 končno sprejela zakon, ki je Nipmucom podelil državljanstvo.

Kultura

Nipmuc so na splošno živeli ob rekah ali na obalah majhnih jezer in zdi se, da so območje zasedali že od nekdaj. Kot drugi Algonkini v Novi Angliji so bili Nipmuc kmetovalci. Spreminjali so lokacije glede na letne čase, vendar so vedno ostali znotraj meja svojega ozemlja. Del njihove prehrane je prihajal iz lova, ribolova in nabiranja divje hrane, vendar praviloma niso živeli tako dobro kot obalna plemena, ki so si lahko privoščila morsko hrano. Vsako skupino je vodil njen lastni sachem, vendar je bilo politične organizacije zelo malo, razen na ravni vasi ali skupine. To pomanjkanje sofisticiranega vladnega sistema se morda zdi, da Nipmuc niso bili tako sofisticirani kot sosednja plemena, vendar to ni bilo res. Malo vasi je bilo utrjenih, zato je bilo malo vojskovanja in tudi to na nizki ravni. Nipmuc so očitno živeli v miru drug z drugim in preprosto niso imeli težav, ki bi zahtevale veliko zapletene vlade.

Zunanje povezave

• Who were the Nipmuc Indians? Arhivirano 25. lipnja 2007. na Wayback Machine.
• The 1663 Eliot Bible: The First Bible Printed in America
• Bloody Brook Massacre Arhivirano 11. veljače 2010. na Wayback Machine.
• Praying Indians of Natick and Ponkapoag
• Hassanamesit Indian Reservation in MA
• First Nations Compact Histories: NIPMUCHISTORY Arhivirano 2008-06-11 na Wayback Machine.