Caravia
Caravia | ||
|---|---|---|
Občina | ||
 | ||
| ||
.svg)  Caravia Lega v Španiji | ||
| Koordinati: 43°27′31″N 5°11′22″W / 43.45861°N 5.18944°W | ||
| Država |  Spain | |
| Avtonomna skupnost | Asturija | |
| comarca | Vzhodna Asturija | |
| Občina | Caravia | |
| Upravljanje | ||
| • Župan | María Salomé Samartino Pérez (Ljudska stranka) | |
| Površina | ||
| • Skupno | 13,36 km2 | |
| Nadm. višina | 631 m | |
| Spletna stran | www | |
Caravia je concejo (conceyu, občina) v kneževini Asturiji, na severnem delu Španije. Nahaja se v Vzhodni Asturiji, približno 67 km od Ovieda, prestolnice Asturije. Na severozahodu meji na Colungo, na jugu na Parres, na vzhodu na Ribadesello in na severu na Kantabrijsko morje.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]V bližini Duyosa so odkrili sledi paleolitskega človeka. Blizu Playe de la Beciella, pri izlivu reke Los Romeros so odkrili velik dolmen s tremi grobišči.[1]
Našli so tudi antično ploščo iz rimljanskega obdobja, ki so jo uporabili keltski Asturci na svojih verskih obredih. Najpogostejši motiv plošče je kljukasti križ.[2]
V ranem srednjem veku že je bila organizirana uprava na območju. V tem času je ustanovil grof Munia Roderici El Can samostan Svetega Jakoba ob reki Los Romeros. Takrat je današnja Caravia pripadala morda Colungi.[1]
V poznem srednjem veku je bila Caravia že samostojna občina, medtem ko je samostan Sv. Jakoba propadal in so ostale le njegove ruševine v 16. stoletju. V naslednjih stoletjih ni bilo pomembnih sprememb v zgodovini Caravie, niti španska vojna za neodvisnost ni imela posebnega vpliva na življenje in razvoj občine. V povojnih časih so nameravali priključiti Caravio k Colungi, vendar so občani uspešno priborili svojo samostojnost pri španski kraljici Izabeli II.[1]
V španski državljanski vojni so najprej republikanci obvladali občino in njeno okolico, pozneje so vkorakale nacionalistične čete Francisca Franca, ki so zatrle upor republikanske milicije.[1]
Po državljanski vojni so začeli izkopati premog, medtem ko se je nadaljevalo veliko izseljevanje v tujino, ki se je začelo v začetku 20. stoletja. Izseljenci so odšli predvsem v Mehiko, Kubo in Argentino. Veliko jih je nakazalo en del svojega zaslužka, kar je omogočilo mnogo gradenj v občini.
V 80. 20. stoletja so zaprli rudnike in je morala občina najti druge gospodarske možnosti, zato so začeli razvijati navadno panogo živinorejo in prehajati na novo panogo, ki je bil turizem, ker se nahaja občina ob Kantabrijskem morju.
Danes je glavni problem Caravie staranje prebivalstva. Večina prebivalcev je stara nad 60 leti.
Geografija
[uredi | uredi kodo]Caravia je tretje najmanjše naselje Asturije. Največ ljudi živi v Pradu (asturijsko Caravia L'alta). Terenske lastnosti niso neprijazne kot drugje v Asturiji, tudi klanci niso precej strminasti. Nahaja se tukaj veliko ravnic in so doline tudi široke. Najvišji vrh je El Fito (631 m).
Podnebje je milo, zmerno in soparno. Količina padavine je zmerna. Temperatura pozimi je 4-9 stopinj, poleti pa 20-22 stopinj.
Kultura
[uredi | uredi kodo]Verski spomeniki so zgrajeni večinoma v novem veku kot cerkev Svetega Jakoba iz 17. stoletja. V občini je več gradbenih spomenikov kot stare družinske hiše, h katerim se pridružujejo družinske kapele.
Vilo Concha in vilo Rosario so gradili v začetku 20. stoletju iz nakazila izseljencev.
Na obali pri La Espasi imajo velike krese na dan Svetega Janeza (asturijsko San Xuan).[3]
Znameniti občani
[uredi | uredi kodo]- Benito Fuentes Isla (1883–1964), arheolog
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 4 »Historia de Caravia«. Asturias (v španščini). Pridobljeno 3. septembra 2026.
- ↑ »Historia«. Ayuntamiento de Caravia (v španščini). Pridobljeno 3. septembra 2026.
- ↑ Vaca, Sheila (20. junij 2015). »Caravia prende la llama del verano«. El Comercio (v španščini). Pridobljeno 3. septembra 2026.
Literatura
[uredi | uredi kodo]- Rodríguez de la Huerta, J. Manuel; Gómez Álvarez, Ubaldo (1992). El concejo de Caravia. Economía y sociedad (1700-1750). Servicio de Publicaciones. ISBN 978-84-7468-724-8.
